Kdo sem?

Hmmm ...
To "ugotovitev" bom prepustil vam, ki me boste brali na blogu!
Lahko pa vam že sedaj povem, da vam svojega imena ne bom izdal.
Pa ne zato, ker mi domači izdajalci niso bili nikoli všeč, jih nisem maral!
Ampak zato, ker se rad "igram" ...
Pa ne z vami!
Rad se igram s svojimi mislimi, v katerih nastajajo raznorazne zgodbe in zgodbice, tako resnično doživete, kot tudi povsem izmišljene, domišljijske.
Morda se bom komu zdel domišljav, a nič zato, ker to sem in to prav rad priznam!
Toda domišljavo samosvoj na lep, pošten in topel način.
Opppsssss ...
Samo, da ne bo kdo zaradi prejšnjega stavka mislil, da sem topli brat, homoseksualec!
Ne, ne, ne!!!
Prav nič nimam proti  njim, tako proti gejem kot lezbijkam, zagotovo nič!
Imam pa kar veliko zoper skrajnežem, ki za dosego svojih ciljev uporabljajo nasilje ...
Po mojem mnenju, po moji presoji nasilje vedno povzroči še večji val nasilja!
Jaz sem pa ...
Oh, srečno, več kot srečno zaljubljen!!!
Tako zelo, da sem se s svojo izbranko že pred časom tudi zaročil.
Vem, da se to sliši, bere kot iz nekih časov, ki so že za nami.
A kaj, ko meni ta svet, v katerem vsi mi živimo tako ali drugače, nič kaj ne diši!
Vse preveč jeze je prisotno in to skorajda na vsakem koraku in iz neštetih različnih vzrokov ...
Meni je sprva kar težko slediti, še sam se lovim!
A se ob tem, ob lovljenju svoje rdeče niti, tudi neizmerno zabavam.
Tako da (zame) ni prav nič čudnega, če pišem recimo v knjižnici, kot to počnem sedaj, in se začnem na glas smejati svojemu pisanju, tistemu, kar sem napisal!
Lahko bi rekel, da sem sam svoj ...
Klovn!
Ja, znam se spraviti v dobro voljo, če sem že zaradi tega ali onega razloga bil slabe.
To pa je, če to vi hoteli ali ne, prav umetnost življenja oz. moč avtosugestije, do katere sem postopno prihajal z vsakodnevno meditacijo in kontemplacijo ter seveda s pisanjem!
Ko sem še pisal knjigo (ja, pred dvema letoma sem končal pisati svojo prvo knjigo, ki pa še bog ne ve kdaj bo ugledala luč sveta?), je bilo to včasih kar naporno, saj sem opisoval res grozne, žalostne in celo strašljive dogodke iz svojega življenja, ki je bilo vse prej kot mirno in lagodno.
Četrt stoletja, sedaj jih imam 46!, sem bil narkoman!
Ja, ja ...
Marihuana, hašiš, kasneje LSD, pa kokain in "na koncu tunela ne-življenja": heroin!
Ker pa sedaj nimam niti najmanjše potrebe ali razloga, da bi okusil katero od prej naštetih drog, lahko mirno in sproščeno o tej svoji preteklosti pišem, a seveda še raje, če si to kdo želi.
Zavedam se, da nisem in nikoli ne bom psiho-terapevt, kajti končano imam le osnovno šolo!
Me je pa po drugi strani veliko naučilo samo življenje, šola življenja, in zame, "ne-šolanega" državljana naše države, ki vse bolj tone in tone, bo seveda vsaka povratna informacija ali želja z vaše strani, s strani bralcev, če se lahko že zdaj tako izrazim, pomenila veliko, saj bom dobil tisti občutek, ki mi je že kar malo manjkal, da sem "v središču dogajanja".
Ja, sem pač egocentrik, toda nikakor nisem EGOIST!
"To" sem bil četrt stoletja in to sem vam že omenil malo prej.